Zgolj brati in zgodbe tiščati v sebi ne gre
"No, odvisno od značaja," nadaljuje zgornjo misel Mario Galunič v zadnji številki Bukle (okt 06). Govora je, seveda, o knjigah, izmed katerih so nekatere prave prijateljice, ki jih lahko pokličeš tudi ponoči (kakor je naslov njegovega prispevka).
Pravzaprav nisem vedela, da je takšen strasten bralec knjig, ki vsako knjigo, ki jo začne brati, tudi dokonča. "Nekako stvar navade in značaja," pravi in nadaljuje, da si tako dokazuje, da se zmore prebiti tudi "čez manj očarljiv bralski teren" (kako lepo zavito v celofan!). Tudi s Cankarjem si baje nista bila preveč blizu, čeprav mu priznava, da je skozi njegove črtice in roma spoznal "literarno genialnost, zvok in zven jezika" itd, a žal, brez užitka ob branju.
Ob tem sem se nemudoma spomnila name in na nesrečno Visoško kroniko: medtem ko so drugi "umirali" pri gospe Bovary, sem namreč jaz obupavala pri Tavčarju. Verjetno je prav ta knjiga (zame) ena najdolgočasnejših knjig nasploh & je do danes edina, ki je nisem prebrala do konca. Kar zmrazi me, ko se spomnim.
Ob koncu prispevka omeni tudi "prijateljico Deso" (domnevam, da Muck), ki mu je pred kratkim dala v branje svoj novi roman (baje izide oktobra z naslovom Peskovnik Boga otroka). Ravno dve številki nazaj (sept 06) je Bukla na istih straneh gostila Muckovo in njen pogled na knjige.
Kako me je razjezilo, ko sem prebrala, da prav ta (sicer enkratna) ženska verjame, da knjige spreminjajo življenja edino tistim, ki pišejo in tistim, ki jih prodajajo. Nestrinjanje je v meni vrelo, dokler nisem prišla do tistega dela njenega razmišljanja, ko pravi, da imajo knjige na bralca lahko le kratkotrajen učinek: par dni mine, nato smo spet isti kot prej. Bedarija! Marsikomu je branje ene knjige ustvarilo prihodnost (kot pravi Ralph W. Emerson). Ne sicer knjiga sama (samo od sebe se tako ali tako nič ne naredi), ampak katera knjiga bralca tudi motivira, ga sili k razmišljanju, da ukrepa ali se česa odvadi. Mnogi smo po branju ene same knjige postali Don Kihot (brez streznitve seveda) in se borili z mlini na veter, včasih pa še celo zmagali.
Muckova (kakor koli se že pravilno izgovarja njen priimek) mi je nadvse simpatična že od nekdaj in tudi večino njene literature sem prebrala. Iz bralca zna izvabiti smeh, posebno v že omenjenem članku, ko govori o nekdanjem "vsakodnevnem obredu":
Prava originalna Ljubica (kdor je bral njeno Paniko, bo vedel zakaj), res je enkratna. Zanimivo, da bere "s svinčnikom v glavi" in prečrta, popravi, dopiše, kar je po njenem prav. Edinole pri vrhunski literaturi ne: "Tedaj sem od knjige čisto zadeta in lahko samo vzdihujem: "Prasec, kako si dober!"" ;-)
Pravzaprav nisem vedela, da je takšen strasten bralec knjig, ki vsako knjigo, ki jo začne brati, tudi dokonča. "Nekako stvar navade in značaja," pravi in nadaljuje, da si tako dokazuje, da se zmore prebiti tudi "čez manj očarljiv bralski teren" (kako lepo zavito v celofan!). Tudi s Cankarjem si baje nista bila preveč blizu, čeprav mu priznava, da je skozi njegove črtice in roma spoznal "literarno genialnost, zvok in zven jezika" itd, a žal, brez užitka ob branju.
Ob tem sem se nemudoma spomnila name in na nesrečno Visoško kroniko: medtem ko so drugi "umirali" pri gospe Bovary, sem namreč jaz obupavala pri Tavčarju. Verjetno je prav ta knjiga (zame) ena najdolgočasnejših knjig nasploh & je do danes edina, ki je nisem prebrala do konca. Kar zmrazi me, ko se spomnim.
Ob koncu prispevka omeni tudi "prijateljico Deso" (domnevam, da Muck), ki mu je pred kratkim dala v branje svoj novi roman (baje izide oktobra z naslovom Peskovnik Boga otroka). Ravno dve številki nazaj (sept 06) je Bukla na istih straneh gostila Muckovo in njen pogled na knjige.
Kako me je razjezilo, ko sem prebrala, da prav ta (sicer enkratna) ženska verjame, da knjige spreminjajo življenja edino tistim, ki pišejo in tistim, ki jih prodajajo. Nestrinjanje je v meni vrelo, dokler nisem prišla do tistega dela njenega razmišljanja, ko pravi, da imajo knjige na bralca lahko le kratkotrajen učinek: par dni mine, nato smo spet isti kot prej. Bedarija! Marsikomu je branje ene knjige ustvarilo prihodnost (kot pravi Ralph W. Emerson). Ne sicer knjiga sama (samo od sebe se tako ali tako nič ne naredi), ampak katera knjiga bralca tudi motivira, ga sili k razmišljanju, da ukrepa ali se česa odvadi. Mnogi smo po branju ene same knjige postali Don Kihot (brez streznitve seveda) in se borili z mlini na veter, včasih pa še celo zmagali.
Muckova (kakor koli se že pravilno izgovarja njen priimek) mi je nadvse simpatična že od nekdaj in tudi večino njene literature sem prebrala. Iz bralca zna izvabiti smeh, posebno v že omenjenem članku, ko govori o nekdanjem "vsakodnevnem obredu":
"Ko sem se vračala iz službe, sem si v samopostrežni kupila škatlo čokoladnih piškotov, štiri velike žemlje, ogrsko salamo in kumarice ter tri in štiri ljubiče, bili so samo v hrvaščini, in se s plenom zavlekla v posteljo. / ... / Ko sem požrla vse, kar sem kupila, sem si skuhala še špagete, in ko sem bila tako nabutana s hrano in romantičnimi iluzijami, da sem lahko samo še ležala in topo buljila predse, sem bila pomirjena."
Prava originalna Ljubica (kdor je bral njeno Paniko, bo vedel zakaj), res je enkratna. Zanimivo, da bere "s svinčnikom v glavi" in prečrta, popravi, dopiše, kar je po njenem prav. Edinole pri vrhunski literaturi ne: "Tedaj sem od knjige čisto zadeta in lahko samo vzdihujem: "Prasec, kako si dober!"" ;-)
posted by Jana | 1:14 PM
12 Comments:
Se strinjam s tabo: knjige čoveku definitivno lahko spremenijo življenje. Vsaj meni se je to zgodilo, pa verjetno še komu (mogoče pa res branje na vse bralce nima enakega učinka).
Se mi pa zgodi, da kakšne knjige ne preberem do konca. Nobene potrebe nimam, da bi se mučil z branjem nečesa, kar mi ni blizu, ko me zagotovo na "lagerju" čaka še toliko dobrih knjig. Načelnost zaradi načelnosti mi je povsem tuja.
Preberem pa rad kaj po večkrat...
Brez knjige mi živeti ni. Edina, ki je nisem NIKAKOR mogla prebrati do konca je bila Vojna in mir. Sicer pa trenutno berem Lepo tveganje, ki me totalno navdušuje. Pa še en citat iz knjige:
"Odgovornost Bogu ljubezni se kaže v novi odgovornosti do sebe in drugih, do družbe in okolja."
Romantično in praktično hkrati:)
@Aleks: imaš srečo, da nimaš slabe vesti, če te slučajno "premami", da bi knjigo odložil - jst imam v takem primeru vedno občutek, da bom nekej ful zanimivega, lepega in enkratnega zamudila :) sej veš; kakor da bi zamudila prebrat življenjsko resnico ali kaj takega. :) Se pa tudi meni dogaja pogosto, da katero knjigo vzamem večkrat v roke; posebno Sliko Doriana Graya. ... ti si pa včasih Bacha rad pogledal, ne?
@Eneya - citat mi je ful zanimiv; kdo pa je avtor te knjige? Jo bi prav rada prebrala.
V bistvu si zabavna: kako nimaš prav, knjige nam ne spreminjajo življenja, pač pa si ga sami...
Da vpliva na nas, to pa, in vpliva le, kolikor pustiš, da vpliva.
Ni receptov, še manj posploševanj, hehe.
In na nekoga res ne vpliva.Ker jim ne pusti blizu.
-@ Jana, s knjigami je tako kot z ljubeznimi... če me ne začarajo, ne gre :))))).
No, Dorian Gray je definitivno eden tistih, ki me je začaral :))). Bachove Iluzije pa ene tistih, ki so mi pomagale preživeti.
- @ Eneya: kaj se ti je pa Tolstoj tako zameril? Ne rečem, da sem padel dol, ampak prišel sem pa do zadnje strani V&M in tudi Ane Karenine :)))).
-@ neikka-neikko, tehnično gledano torej knjige na nas (lahko) vplivajo tako, da spremenimo svoje življenje?
Mogoče sem pa samo jz tak tip, da se mi je to pač zgodilo.
Kot se mi pač marsikaj dogaja :)))).
LP vsem,
a.
Hej vsi:)
Nisem vedela, da je tu taka debata:)
*Jana - avtor knjige je Drago Ocvirk (pa ne pričakuj romana, v bistvu je izpitna literatura na teološkem faxu:))))
*Alex - joj, Ana Karenina je bila 100xbolj prebavljiva kot Vojna in mir, ampak Bach je pa preprosto car!!! Alex si prebral Most preko večnosti? Če nisi, preberi nujno. Od Bacha sem prebrala VSE.
Pa še nekaj vam zaupam, knjigo, ki sem jo največkrat v lajfu prebrala(sploh nekatere odstavke menda 100x) Težka žajfnca:) ampak najboljša od vseh : Zimska vrtnica.
Vse lepo!
@neikka-neikko: Sej ne pravim, da knjiga sama od sebe spreminja ljudem življenje (to je mogoče samo v kakšnem krimiču Stephena Kinga). Verjamem, da "sili" k razmišljanju in lahko motivira: prav to pa lahko med drugim vodi tudi v spremembe.
Če se te knjiga ne dotakne (na takšen ali drugačen način), potem sploh ni smisla, da beremo! Seveda se zgodi, da te katera knjiga pusti ravnodušnega, hladnega & se ti upira - ampak vedno za tem stoji nek razlog zakaj je tako (med branjem že razmišljamo kaj je dobro, kaj slabo, kaj nam je všeč, kaj ne). Se strinjaš?
@Aleks: Meni pa Bach nikakor ni pomagal, čeprav poznam dosti ljudi, ki bi reklo nasprotno. No; Iluzije še čakajo na mizi, da jih vzamem v roke (ko ste na tvojem blogu govorili, da so dobre) :)
eneya: Nekega dne, ko bo volja in čas, se lotim tudi teh dveh knjig. :) Vedno se splača prebrati tisto, kar je nekomu všeč - če ne drugega, že zaradi firbca. :)
Živijo vsem!
Ko sem bral Iluzije, sem bil v enem zelo zmedenem življenjskem obdobju iskanja samega sebe in knjiga me je usmerila v - recimo - "pozitivno" razmišljanje. Zame je bila res na pravem mestu v pravem trenutku, ni pa nujno, da se dotakne vsakega bralca. JLG recimo me je pustil dokaj hladnega in ne vem, če bi mi kaj od njega še kdaj dalo toliko (malo manj zmeden sem pa le (upam :)))).
Knjige, ki sem jo največkrat prebral, pa ne morem opredelit (mislim na prozo, za pesmi pa definitivno Rimbaud :)))
ps Jana: a si nocoj v Minsku?
Se strinjam, Jana, se. lahko se nam tudi zagabi, hehe in je nikoli ne vzamemo več v roke.
Meni je zanimivo, kako se spreminja doživljanje knjige, ko se mi spremenimo.
Knjige lahko da sploh ne maramo več, pa nam je bila nekoč draga.
jaz več kot 3x nisem prebrala nobene, razen tiste za analizo magisterija.
Ponovitve so slepe poti, dragi moji, slepe.
:)))
@Aleks - sedim precej razkurjena pred tvjem & se poskušam umirit. :) Vidva gledata?
@neikka-neikko - mene tudi včasih preseneča, kako se mnenja in občutki spreminjajo s časom. Morebiti so res ponovitve slepe poti, ampak kaj, ko je človek tako vezan na preteklost & se neprestano ozira nanjo. ;) Mimogrede: so pesmi na tvoji strani tvoje?
Jana, seveda so pesmi moje, razen tiste, ki jih piše moški.
Moj blog je za dva, tudi ime je za dva.
Preberi pozorno in boš ločila žensko od moškega, hehe.Ženska sem jaz, Nejka, da poslovenim.
Oba imava geslo in vsak od naju piše svoje:))))
Komentarje pa zaenkrat samo jaz, če hoče on, se lahko vključi, kadarkoli.
A v to jaz ne posegam.
LP
Ponavljanje je mati učenosti, a ni :)))))).
Se pa strinjam, da je včasih, ko minejo leta, noro videt, kako drugače gledaš na prebrano, v plus ali minus. Odraščamo... še celo jz :))).
Jana, ja, sva gledala nogomet (no jz bolj malo, ker sem nekaj pisal); bolj je bila tragedija, na moje veselje je bilo veliko golov, na žalost moje ljubezni pa na napačni strani (sam zdej je že vse pozabljeno :))))). Na mojo srečo ni ravno strasten navijač.
Tipčki pa tudi nič spešl :)))).
Objavite komentar
<< Home