Jana Klef

"In pa, da lahko mislim, kar hočem, da lahko mislim slabo, da lahko mislim malo, da si lahko izberem sama način mojega življenja, da sem lahko takšna kakršna hočem. Ne morem reči "da ostanem to, kar sem" zato, ker sem pač le iz testa, iz takšnega, ki ga lahko oblikuješ, ga pa ne moreš strpati v kalup" - Françoise Sagan

Ime:
Mesto: Slovenia
Dvajset stvari

nedelja, december 17, 2006

Beseda ni na začetku, na koncu je

"Življenje ... roman, ki si ga prebral enkrat samkrat pred davnim časom,"

pravi Antonio Tabucchi v knjigi Tristano umira. V njej skozi blodnjak besed spremljamo življenjsko zgodbo starca Tristana, čigar zgodba je polna hrepenenja, obžalovanj, samoizpraševanja in halucinacij, saj je večino časa pod vplivom morfija. Nogo mu razžira gangrena, mučijo pa ga strašni glavoboli. Ob sebi pa ima Pisatelja, katerega je poklical k sebi, da bo zapisal Tristanovo življenje.

Zgodba se odvija v avgustu prejšnega stoletja, njegovo umiranje pa je "počasno, boleče, moreče kot stoletje, ki odhaja," pravi prevajalka Nadja Drobnik v spremni besedi. Tristan, naključni vojni heroj, se v monologu sprašuje po smislu življenja ter po smiselnosti boja za vrednote, za katere je bil pripravljen v mladosti izgubiti tudi svoje življenje. Vendar mu ni všeč svet, v kakršnega se je izrodil po drugi svetovni vojni; svet, ki ga mora Tristan zdaj zapustiti.

Zanimivo je torej slediti poslednjem razmišljanju Tristana; možu, ki se navzven kaže kot narodni heroj, pri sebi pa dvomi v demokracijo in v svobodo, ki mu jo le ta "omogoča". Razžirajo ga dvomi in vprašanja, to se postopoma prenese tudi na bralca, ki se čedalje bolj obdaja s tesnobo.

Tako da je ta knjiga pravzaprav ustrezala današnjemu dnevu, ko je zunaj turobno in megleno, jaz pa medtem ležim na kavču na toplem, berem in z enim očesom spremljam debato v zadnjem delu oddaje Knjiga mene briga, ko je beseda tekla ravno o tej knjigi.

"Življenje se ne pripoveduje, (...) življenje se živi, in ko ga živiš, se že izgublja, uhaja ..."

četrtek, december 14, 2006

Anatomija je usoda

Veste, kako se nekatere ženske zalagajo s "duhovnimi" knjigami o ljubezni in odnosih z moškimi? (Knjige tipa How-to v angleškem svetu.) No, ravno včeraj sem spet gledala Bridget Jones & v prizoru, ko izve, da jo je partner varal, se, seveda, najprej napije, navije muzko ter v koš zmeče vse knjige tipa How to Understand Men, na police pa postavi knjigo Women Who Love Men are MAD kot znak novega začetka.

Pravzaprav je res že skoraj trapasto kako se ljudje obremenjujejo s tem, da premalo vedo o nasprotnem spolu. No, vsaj ženskam pa se ni treba več obremenjevat, kajti zdi se mi, da bodo razumele praktično vse, če si preberejo Spise o seksualnosti Sigmunda Freuda. Sama jih trenutno berem prvič in naj samo rečem, da je stvar bajno zanimiva.

Vzemite torej knjigo v roke, tudi če je vaše predhodno znanje o psihoanalizi omejeno na komot kavč, zleknjenega pacienta in moškega z belo brado za njegovim hrbtom. Smeh in nova spoznanja zagotovljena.

ponedeljek, december 04, 2006

Vsi ljudje smo igralci

Vas je kdo že kdaj vprašal, kateri lik - pa naj bo iz drame, filma, knjige, karkoli že - bi odigrali, če bi imeli možnost & bi lahko izbrali katero koli vlogo?

Sama se z igralstvom ne ukvarjam, vendar znam ceniti tiste, ki so zmožni dobre igre. Tu mi pride na misel Silva Čušin, ki sem jo ravno zadnjič videla v Prostrani deželi v ljubljanski Drami. Karte sem kupila le par dni prej in smo se zato na večer predstave cvrli na balkonu, (neverjetno) zravnano sedeli in pod strogim kotom gledali na oder. Vendar pa od trenutka, ko vidiš igralce kot na primer Čušinova ali Zupančičeva (ki ima manjšo vlogo v isti predstavi), ne moreš odvrniti pogleda od njih, pa naj bo njihov lik dober ali slab - vsi so tako prekleto prepričljivi!

Če se vrnem k vprašanju zgoraj, moram priznati, da sama dolgo časa nisem znala odgovoriti na vprašanje. No, če me vprašate zdaj, vam povem, da bi se odločila za vlogo Blanche v Tramvaju poželenja Tennesseeja Williamsa. Pa ne, da bi mi bil ta lik kakor koli karakterno blizu, kje pa! Je pa Williams, kot je to pač znal, opisoval like, ki se zdijo zelo resnični in verjetni. Tako da tudi zgodba, ki jo Blanche pripoveduje in njen način življenja; vse to smo že slišali, prebrali, videli. Ampak ravno to je to, lik je prepričljiv, simpatičen.

Ko sem par tednov nazaj pisala o Desi Muck in njenem Prasec,-kako-si-dober! vzdihovanju ob branju dobre literature (klik), se mi je to, seveda, zdelo zabavno. Takrat. Vendar sem se ravno par dni nazaj, ko sem brala Tramvaj poželenja, zalotila, da sem si prvič (!) mislila prav to: Prasec, kako si dober! Kako ti le uspe?!

Ja, res se počutiš kar nekoliko klavrno, ko ne najdeš ničesar, kar bi prečrtal, popravil, dopisal, da bi se tebi zdelo bolje. Hudiča, še konec se mi je zdel super, čeprav ponavadi vedno bentim nad njimi! ;-)

Sladko-grenko je spoznanje, da sam nikdar ne boš prelil česa takega na papir, čeprav morebiti kaj podobnega že obstaja nekje naših glavah.

Trpi brez miru, pa basta.

Mogoče pa sem ravno zato zbrala prevajanje. ;-)

Kjer dan ...

... in kjero vreme! Človek bi se najraje ulegel na kavč & se basal s čokolodo tako dolgo, dokler mu ne bi bilo slabo. ...

sobota, december 02, 2006

K vragu torbica Marjete Grošelj ...

... jaz bi raje Zupana! ;-)

V zadnji številki revije Elle je bil bralkam posredovan manjši nasvet: dajte evro na dan na stran (toliko, kot približno pride kava) in si boste lahko čez eno leto privoščile torbico Marjete Grošelj (pa še nekaj "malega" ostane). No, sama bom očitno morala dajati dnevno evro in pol na stran in si po 100. dneh lahko kupila zbirko Vitomila Zupana, ki me žuli že od poletja dalje. Pa da ne bo kdo mislil, to "ščemenje" ni prav nič prijetno! ;-)

Danes sva z mami obiskali knjižni sejem v Cankarjevem domu in sva se tam zadržali kar precej časa (vendar vseeno premalo, če hočeš pomolit nos v vsako stojnico in vse videt). Sejem sam je bil kar v redu, malo nerodno pa je, če se na sejem spravita dva, ki rada bereta in jima nikdar ni žal denarja za knjige - kot midve z mami. Polne vzdihljajev sva "zdirjale" mimo novitet kot so Odveč srce, Pasja grofica ali pa Peskovnik Boga otroka (glede zadnje, Desine, sem šele danes izvedela, da je bila včeraj na sejmu, govorila o knjigi in podpisovala izvode & nisem čisto "zihr" ali je dobro, da tega nisem vedela ali ne).

No, po štirih urah sva prideva do konca in na eni izmed zadnjih stojnic opazim portret Vitomila Zupana, grem tja in si ogledujem izdelke Ifigenije Simonovič, njeno pesniško zbirko in, seveda, Zupanove Pesmi iz zapora. Nato pa pristopi neka ženska in se začnemo pogovarjat, šele potem pa ugotovim, da je to prav Ifigenija Simonovič - ta, ki je poskrbela, da je Zupanova zbirka pravzaprav izšla. Toliko sem je hotela vprašat o Zupanu! ... pa nekako kar ni prišlo iz mene. Ja, bedna sem, že vem. Ampak Ifigenija sama je pa zelo simpatična. :-)

Nažalost bodo imeli ravno naslednji petek, 8. decembra, literarni večer o političnih zapornikih ("Stari restanti") v Cankarjevem domu, sama pa se ga ne bom morala udeležit, ker imam že karti za Dramo isti večer. Blah. :-/ Je pa fino, da imajo take večere; Simonovičeva mi je danes rekla, da naj bi potekal že četrto ali peto leto!

Če koga zanima: prireditev bo 8. decembra, ob 19. uri v Štihovi dvorani, beseda pa bo tekla o umetnosti, Kambiču, Viktorju in Jasni Blažič ter Zupanu, pripravili in vodili bosta Alenka Puhar in Ifigenija Simonovič. No, če bo kdo res šel, naj poroča. :-)

torek, november 14, 2006

Tokrat o fetiših

Ko z najboljšimi prijateljicami udarimo dekliški čvek, slej ko prej pridemo tudi na moške predstavnike.

Najbolj pomembne so oči, pravi ena, druga, da je to celoten obraz, spet tretja navija za "ta zadnjo". Potem pa pridem na vrsto jaz in rečem: roke. Pa glas. Ob tem večina prisotnih zazija ali me čudno pogleda. Neee, kva'j s tabo? ponavadi dobim v odgovor. Vendar je res - verjetno sploh ne bi mogla biti z nekom, ki nima lepih rok in/ali lepega glasu ... ali pa - v primeru, če že to dvoje nima - da ima Tisto, nekaj, na kar ne znam pokazati s prstom, vendar vsi vemo za kaj se gre.

Fetiši (zanimivo, beseda sicer prihaja iz portugalščine) sploh niso vezani zgolj na spolnost ali pa dele telesa. Za mnoge ženske bi lahko tako rekli, da imajo fetiš na čevlje, obleke ali torbice, moške v uniformah, nekaterim so všeč očala na moškem (sama tudi spadam v to skupino, priznam). Pri moških pa na primer podvezice, lepo spodnje perilo, oprsje in tako dalje. Svet pozna veliiiko nenavadnih fetišev: preden sem se spravila pisat ta post, sem malo pobrskala po netu in našla vse, od spodnjega perila, spolnih pripomočkov, vonja v čevljih, stepene smetane (!), dolgih nohtov, visokih pet, pleničk (!), dudic in metlic za smetano (!).

Zelo sem se tudi nasmejala pri eni izmed knjig, ki sem jih brala nedolgo nazaj. Gre za Dnevnik genija, ki ga je napisal Salvador Dali. V tem avtobiografskem dnevniku avtor namreč odkrito priznava (ne vem sicer, če je govoril resnico), da doživlja ekstazo vsakič, ko vidi Hitlerja: neznansko naj bi ga namreč vzburjala oblika njegovega hrbta.

Sto ljudi, sto čudi, ne? ;-)

nedelja, november 12, 2006

Vrnitev

Včeraj sem si ogledala Volver (nekoliko zgrešen prevod Vrni se pri nas) Pedra Almodovarja, ki med drugim govori prav o tem, koliko pravzaprav poznamo drug drugega.

Filma sem se res veselila (kot pač vsakega Almodovarjevega dela, ker je po mojem mnenju tip res genij) in sem si karte kupila že dva tedna prej. Nekoliko skeptično sem sicer spremljala komentarje: velikokrat sem namreč zasledila, da se film precej oddaljuje od tipičnega Almodovarja. Kar se je sicer izkazalo za resnično, vendar navkljub predvidljivi zgodbi (čeprav, ironično, je v Cannesu film dobil nagrado za najboljši scenarij), ostaja Almodovar nepremagljiv na področju film-za-ženske-o-ženskah, v načinu dela s kamero in, kot vedno, z enkratnimi igralkami. Carmen Maura se še enkrat izkaže za enkratno (kot v vseh Almodovarjevih filmih poprej), vendar najbolj preseneti Penelope Cruz. Ne vem sicer, kakšne prijeme je imel Almodovar tokrat pri njej, vendar je očitno vžgalo: Penelope naravnost blesti, takšne je še nismo vajeni (vsaj jaz ne, čeprav se mi je zdela super tudi v Blow z Johnnyjem Deppom). Res velik korak naprej zanjo & enkraten film za vse tiste, ki imajo radi filme a la Almodovar.

Vsebina filma je zakomplicirana, tako da ne bom pisala o njej. Zagotovo pa se je že vsem zgodilo, da smo po nekam času ugotovili, da določene osebe pravzaprav ne poznamo tako dobro, kot smo mislili. In, seveda, klišejsko spoznanje, da čas (sčasoma) zaceli vse rane, vendar brazgotina vedno ostane.

nedelja, november 05, 2006

Too bad, too sad

Good friends we've had, oh / good friends we've lost /
along the way / In this bright future /
you can't forget your past / so dry your tears, I said

Pesmi delujejo name kot Proustove magdalenice. V trenutku, ki je ujet v svoj lasten čas (a še vedno pripada zgolj meni), se pred menoj zvrstijo spomini. Tedaj imam čas na dlani & zdi se mi, da lahko vsaj malo manipuliram z njim - imam možnost, da se ob spominih ustavljam tako dolgo, kot želim.

Vendar je sedanjost nesigurna; preteklost boli; prihodnost pa je nepotrpežljiva in dirja nasproti.

Danes sem slišala eno od pesmi, ki me spominjajo nate, dear friend, in spomin je bil sladek. Podobno kot takrat, ko mi na dlan sede pikapolonica in si jo ogledam, nato pa odleti, si zaželim, da bi bilo več teh sladkih trenutkov.

Mogoče pa ti, dear friend, nekoč pokažem in ti nekako povem vse, kar trenutno ne znam spraviti iz sebe. ...